11.2.2021
Se spomniš svoje največje travme, tiste prve? Ja, tiste – tiste, ki te je sesula. Tiste, ki te je pahnila v borbo za preživetje. Si ali pa nisi. In otrok v tebi ni zmogel soočiti se. Ni šlo, preveč je bilo, podpore pa ni bilo, vsaj ne dovolj. Zato si postavila zidove. Zidove, ki so te branili, zidove, zaradi katerih niso mogli več priti do tebe in ti škoditi. In si preživela. Še sama ne veš, kako, a si. Nato si odrasla, postavila si se na noge in ugotovila, da zidovi pomenijo še dosti več kot mejo. Zunaj držijo tisto in tiste, ki jih ljubiš in ki te ljubijo. In zato si jih začela podirati. Vztrajno, pogumno. Enega za drugim. Odpirala si se. Odpiraš se.
In ostal je še tisti zadnji zid. Tisti, ki se ga morda niti ne zavedaš. Tisti, zaradi katerega misliš, da si ne zaslužiš. Tisti najbolj notranji, ki varuje najbolj občutljivi del tebe. Tisti, zaradi katerega misliš, da nisi v redu in da se ti je vse zgodilo z razlogom. Da si doživela, kar si, ker si taka. Ker je s tabo nekaj narobe.
Ne verjameš, ne? Saj vendar veš, da s tabo ni nič narobe. Naučila si se, doživela si, veš. Ti si vendar v redu.
A zakaj, zakaj potem še braniš, skrivaš del sebe? Zakaj ga zdraviš?
Zakaj zdraviš nekaj, kar zdravljenja ne potrebuje?
Potrebuje nekaj drugega.
Naj ti povem, kakšna si bila, ko si doživela travmo. Sijala si. Polna si bila. Lepa si bila. Sijala si kot sonce, kot sije vsak otrok. Le izkušnja je zakrila sij. Ga umazala.
A ugasnila ga ni. Ne more ga.
Kako naj ugasne sonce?
Zadnji zid je senca. Senca, ki te je varovala pred hudim za vsako ceno, ki je varovala sij – umaknila je ljudi od tebe, da ti le ne bi škodili, tako, da jih je odrinila od tebe. Le tako je ohranila nadzor. Ljudi je odrinila, pa izkušnje, lepoto, lahkotnost. Tudi ljubezen. Za vsako ceno te je branila. Tudi za ceno odnosa do sebe.
A ti še vedno siješ, kot si sijala. Siješ kot Sonce, kot zvezda, kot galaksija, kot celota. Kako ne bi sijala? To je tvoja prava narava.
Vedi, da siješ. Zavedaj se. Siješ skozi vse oblake. Skozi solze, skozi krik, skozi smeh, skozi hrup, skozi tišino.
Dopusti si sijati. Prejmi vsa darila otroka v sebi – izkušnja ga ni uničila, le skrila ti ga je izpred oči. Dopusti, da sonce posije skozi sence in jih presvetli.
Je lažje ostati v senci?
Je. Tako ne 'ogrožaš' vseh tistih, ki ravno tako živijo v senci.
A ko je svetloba tako močna, da se sence začnejo umikati, sledi svoji pravi naravi. Sij. Izgubila boš varnost, ki ti jo daje senca. Izgubila boš to, za kar še vedno verjameš, da si, zato je tako težko. Misliš, da boš izgubila sebe.
Izgubila boš le slepoto.
A dobila boš VSE.
