30.11.2017
Pred časom sem se v poslovnem kontekstu srečala z znancem. Gospod je inteligenten, uspešen, razgledan, rekla bi, da tudi odprtega duha. Klepetala sva in vprašala sem ga, kako mu gre in če ima veliko dela. Odgovoril je: »Ja, veliko dela je, kar nekaj projektov. Jah, kako nam gre, pa naj drugi ocenijo, a ne?« Mislim, da ga je odgovor, ki ga je dobil od mene, presenetil.
Povedala sem mu za primer, ko sem v družbi na Youtubu videla posnetek malega fantka (recimo mu Žan, ker se imena in podrobnosti ne spomnim). Nekaj je dobro opravil, morda sestavil kocke. Nato si je zaploskal in rekel: »Bravo, Žan!« In iz družbe pride komentar: »Glej, kar sam se je pohvalil!« Nekaterim se je zdelo simpatično, nekaterim kanček čudno. A fantek je super odreagiral. Naučil se je, od staršev in bližnjih, kdaj kaj naredi dobro. To je opazil in si tudi dal priznanje. Sklepam, da je ob tem ponotranjil tudi občutek, ki ti ga da uspeh, zadovoljstvo, ki se pojavi, ko nekaj zaključiš, dobro narediš, ko ti uspe, osrečiš sebe in/ali drugega. In to samopotrditev tudi izraziš. Žan je priden, ne? Lepo mu gre. Zna, uči se, trudi se. Torej, kaj se je zgodilo vmes, med malim Žanom in mojim znancem, odraslim, uspešnim, razgledanim poslovnežem odprtega duha, ki pa oceno svoje vrednosti – vsaj na videz – polaga v roke drugim?
Zgodila se je vzgoja. Bodi skromen, lastna hvala se po blatu valja. Drugi morajo opaziti tvojo vrednost. Angleži imajo izraz »tall poppy« (visok mak) – če pozitivno izstopaš, boš opažen in si v nevarnosti, da te bodo pokosili, zatorej skloni glavo in bodi kot drugi. Ne kaži, kako sposoben si, kako pridno delaš, kako ti v življenju gre. Ni varno. Otočani sicer nimajo ekskluzive – Slovenci se obnašamo ravno tako. Skromni smo. To je dobro … Pa je res?
Kaj se zgodi, če oceno lastne vrednosti položimo v roke drugim?
Imam dobro prijateljico. Je dobrosrčna, razmišlja zrelo, mlada je, uspešna, ambiciozna, inteligentna. Z dobro službo, dobrimi prijatelji. Znala je zaključiti zvezo, ki ji je jemala samozavest. Zdaj. Poudarjam, samozavestna in na dobri poti je ZDAJ. Potem, ko je uvidela, da drvi v napačno smer, po letih dela na sebi. V najstniških letih so njeno podobo krojili drugi. Ni videla tega, kar ji pripada, kar pripada vsakemu – da je človek, ki si zasluži ljubezen. Ni prepoznala svojih pozitivnih lastnosti. Videla je svojo preveliko težo, inteligenca in sposobnosti so bile tam nekje ob strani. To, da si zasluži spoštovanje in dobro že zato, ker je, je bila znanstvena fantastika. Srečo, potrditev in samozavest je iskala zunaj sebe, dali so ji jo predvsem moški. In za to je bila pripravljena storiti marsikaj, tudi, če tega ni hotela, na primer zadovoljiti fantove potrebe, da bi dobila vsaj kanček pozornosti. Na svojo škodo. Znašla se je v situacijah, ki jim zdaj odkrito lahko reče spolno izkoriščanje. Pa saj to je redko, boste rekli. To se ne dogaja, to je ekstrem. (O, ja, se. Ne, žal ni.)
Lahko boste rekli: ali ni čisto normalno, da si želiš pohvalo in potrditev od drugih, recimo za svoje delo? Je. Ampak samo, če ne računaš nanjo, da bo nadomestila TVOJO LASTNO oceno. Sam moraš videti in vedeti, kaj in kako si naredil, ter za to prevzeti odgovornost, v dobrem in slabem. Najbrž ste slišali kakega nadrejenega kdaj reči: »Ne smemo ga preveč pohvaliti, peruti mu bodo zrasle.« Manipulacija s povratno informacijo je eden izmed temeljev izkoriščanja na delovnem mestu. (Med vrsticami: rekli ti bomo, da ni dobro, da naj narediš bolje, da ne delaš dovolj. Naj misliš, da si ne zaslužiš več. Ne zaslužiš si boljših razmer, ne bomo zaposlili še ene osebe, četudi delaš preveč, ker bomo raje investirali drugam. Ne bomo ti dali možnosti napredovanja, čeprav si si ga morda prigaral. Bodi srečen, da ti nudimo, kar imaš.) Nekdo, ki svoje lastne vrednosti ne pozna, bo tudi v primeru izkoriščanja na istem delovnem mestu, v istem podjetju ostal tudi takrat, ko bi – če bi imel dovolj samozavesti – poskusil najti boljšo službo. Zapolniti svoje mesto v svetu, tisto, ki si ga je prislužil.
Seveda velja tudi obratno. Če nisi opravil dobro, prevzemi odgovornost, potrudi se in popravi – ne išči razlogov izven sebe. Morda se sliši samoumevno, a za to sta potrebna zdrava samozavest ter samospoštovanje in zavedanje, da ju neka napaka ne sme in ne more omajati.
Ni mi všeč, kje sem, a tega ne morem spremeniti. A ni bolje, da se sprijaznim?
Spet ena pametna, boste rekli. Saj ni tako enostavno! Ne moreš kar zamenjati službe dandanes. Ne rastejo na drevesih. Morda je enostavno, morda ni. Ampak če se naučite (sebe ter – po možnosti z dobrim zgledom – tudi svoje otroke) pohvaliti za svoja dejanja in trud (čeprav morda tega ne boste razglašali na transparentih), priznati si svojo lastno vrednost (ter tudi vrednost drugih!), si boste sneli prevezo z oči. Vedeli boste, da ta služba, ta zveza, to prijateljstvo ni pravo. Morda ni v redu za vas. (Morda ste pa vi tisti, ki naj spremeni odnos in dejanja. Moda ste vi šef, ki ne zna ceniti, prijatelj, ki misli, da je predober, a ne pripozna svoje vzvišene podobe v ogledalu. A o tem kdaj drugič.) Ko bo konec s slepili, boste vedeli naslednje: ko boste zmogli, ko boste našli pravo priložnost, jo boste prepoznali in morda stvari vzeli v svoje roke. Morda boste stopili na pot odkrivanja svoje lastne moči in nekoč nekaj spremenili. Ok, mogoče ne takoj danes. V redu. Ampak ne boste se še dalje slepili, da je vse lepo in prav, da je to vse, kar si zaslužite. In ta korak pomeni ogromno.
Torej, kot ste verjetno svoji verziji malega Žana (sinu, nečakinji, sestri, prijatelju, sodelavki, sosedu, komurkoli) nekoč pokazali, kako prepoznati lastno vrednost in napredek, kot ste ga vi spodbudili, da ju sam opazi in izreče pohvalo, tako sebi kot drugim, tako pokažite sebi. Pa četudi bo prvič čisto potiho in sramežljivo. (»Super štrudel sem spekla.« »Dobro predstavitev smo pripravili, ekipa, šlo nam je.« »Učil sem se. Potrudil sem se. Tokrat sem zmogel toliko. Drugič bom lahko tudi več.«) Upoštevajte svoj lasten nasvet, ki ste ga dali Žanu, ker ni namenjen le njemu – namenjen je tudi vam.
