21.11.2017
V prispevku Življenjske spremembe: bodi sokol, bodi metulj smo uvideli odgovor na vprašanje, zakaj sploh spremembe, torej kje je njihov smisel. A tudi, ko ga poznamo, včasih ni dosti lažje, ko nas usekajo po hrbtu izza vogala. (Ali pa nas ne, ko si jih želimo in jih pričakujemo, kar je vsaj enako neprijetno.) Zato sedaj odgovor ‘zakaj’ dopolnimo še z odgovorom ‘kako’ – kako snamemo prevezo z oči in začnemo aktivno sodelovati z njimi na včasih mirni, včasih razburkani poti življenja. Pripravljeni?
1. Sprememba je naravna in se bo zgodila, če se upiramo ali ne – pripravimo se nanjo.
Se spomnite preizkusov znanja iz dobrih, starih šolskih časov? Včasih so bili napovedani, včasih ne. Kako ste se spopadli z njimi? Ste bili eden izmed tistih, ki jih je naloga presenetila, ker so se raje ukvarjali z vsem drugim, kot da bi razmišljali o učenju, in je zato sledilo razočaranje? Ste se učili, kolikor je bilo nujno potrebno, in nekako zvozili brez pretirane drame? Ali ste bili nanje pripravljeni?
Življenje se obnaša precej podobno šoli, z razliko, da tu blefiranja in plonkanja ni. Če veselo tiščimo glavo v pesek, nas bo preizkus presenetil in sledilo bo razočaranje. (In kot so bili v šoli krivi učitelji, ki so postavili pretežka vprašanja, sošolci, ki niso posodili zvezka in pes, v ki je pojedel domačo nalogo, se krivec, če želimo, hitro najde tudi tu. Šef, politik, starš, zakonec, prijatelj, kdorkoli.) Če smo vsaj približno poslušali in sledili, bo nekako šlo, najbrž z določeno stopnjo stresa in védenjem, da bi lahko šlo tudi bolj gladko. Če smo se pa že ob začetku šolskega leta odločili, da so odprte oči, ušesa ter ostala čutila nuja ter da se bomo z novimi lekcijami spoprijeli tako, da jih bomo sprejeli in za to žrtvovali tudi nekaj udobja, bomo potencialen ugriz tigra spremenili v pik komarja.
Pa še dve dobri novici imam, ponovno analogiji na šolske dni.
Prvič: včasih se lahko za preizkus znanja javimo. Ne trepetajmo, kdaj bomo zaslišali svoje ime, ampak recimo: »Pripravil sem se. Znam. Postavi vprašanje.« In takrat gre neizmerno lažje.
Drugič: vedno je popravni izpit. Navadno težji, kot je bil test. (S telesno analogijo: boleč želodec, katerega vzrok ignoriramo, se bo vrnil kot vnetje – prvič. In če telesa ne slišimo, ko šepeta, bo pač kričalo, dokler se ne odzovemo.) A vedno imamo še eno možnost. In še eno. Torej po ‘razočaranju’ ne potisnimo glave nazaj v pesek, ampak odprimo oči.
2. Razširimo cono udobja.
S pomembnimi spremembami je lažje delovati (in jih uvajati), če smo sprememb, četudi majhnih, vajeni. Navadimo se jih pa tako, da širimo svojo cono udobja. Dandanes smo žal pozabili, da udobje ni alfa in omega obstoja. Otrokom, na primer, preprečujemo padec, da se ne bi poškodovali. A spomnimo se, da je edini način, da se res naučijo, da padec včasih boli in da po njem pač vstanemo in gremo dalje, ta, da enkrat padejo. In potem vstanejo in gredo dalje. In da ob tem vsi preživimo.
Torej, gremo v restavracijo, niti nočemo menija in že naročamo ocvrt zre… Zakaj že? V trgovini kupimo vedno enako znamko, kljub nezadovoljstvu smo od vedno pri istem telefonskem operaterju, sledimo množici, ker je tako videti bolj varno.
Zakaj? Ker se bojimo, da nam nova jed ne bo všeč in bomo ostali lačni? Ker je to edina znamka, ki je kaj vredna? Ker so vsi ostali operaterji nezanesljivi? Ker vsi ostali vedo več od nas (oziroma morda le prvi, mogoče so mu ostali le sledili)?
Ne. Ker nas je strah in nam je udobno. In svojega udobja nismo pripravljeni zamenjati za začasen nemir (in kasnejše zadovoljstvo).
Želja po izkušnji (in pripravljenost odreči se izgovorom!) naj postane večja kot strah pred njo. »Nekaj novega je«, »ne bo mi škodilo« in »zakaj pa ne« so super razlogi, da se nečesa lotimo prvič. Zelenjavna predjed namesto goveje juhe? Ne bo mi škodilo. Rdeč lak za nohte namesto roza? Nekaj novega. Počitnice v novem kraju namesto v (vstavi kraj, od koder se poleti premakneš le, če je potres)? Zakaj pa ne? Gremo!
Morda nam niti ne bo čisto vsaka stvar takoj super. Ampak ni smisel v tem. Smisel je v spoznavanju in širini. In v tem, da nam je vsaj čisto sprejemljivih (ali celo všeč!) vedno več stvari in izkušenj.
3. Spremenimo lahko le sebe.
Naj vam povem resnično zgodbo (s kanček spremenjenimi dejstvi in izmišljenimi imeni).
Gospa Mojca mi je po desetletjih zakona potožila, da mož Tone ne preživlja več dovolj časa z njo. Da hodi na oddih s prijatelji, da prijatelji po njenem v družbo vabijo tudi druge gospe. Kar ji ni bilo všeč. Možu je zelo zamerila. Ni vedela, kako naj ga prepriča, naj preneha in čas posveti njej.
Kaj bi ji vi svetovali? Najin pogovor, če zelo na kratko povzamem, je potekal takole.
N:«Kam pa gredo na oddih?«
M:«Na morje.«
N:«Vi pa ne greste z njimi?«
M:«Ne, ne grem.«
N:«Nikoli niste šli?«
M:«Ne. No, saj me je povabil. Ampak jaz ne maram vročine. Pa ne vem, kaj naj bi tam počela, dolgčas bi mi bilo. Raje sem v naravi, v hribih. Ali pa berem. Pa sem mu rekla, naj gre z mano v planine, pa ponavadi noče. Potem pa še reče, da nergam.«
N:«Razumem, torej bi radi preživeli več časa z možem. Predlagam vam, da vseeno greste z njim. Namesto hodit greste pač plavat ter si skupaj izbereta termin, ko ni prevroče, oziroma ste tedaj bolj v senci. Še vedno se lahko imate lepo. Knjige pa gredo z vami. Potem pa predlagajte še kak izlet v hribe, prepričana sem, da vam bo na tak način prej ustregel.«
M:«Samo ne razumem, zakaj se moram vedno jaz truditi. Občutek imam, da v odnos vlagam več kot on.«
N:«Treba se vam seveda ni. Toda, če imate interes, je to edina realna možnost. Vi ste tisti, ki si želite spremembo, torej ste vi tisti, ki jo morate uvesti pri sebi.«
In kaj se je zgodilo? Gospa Mojca je presenetila moža ter samo sebe. Na naslednjih počitnicah (prvih od mnogih) se je pridružila in poskrbela, da se je imela lepo. In naenkrat je ugotovila, da težave z možem ni več. (Ali je sploh kdaj bila, je pa spet drugo vprašanje.)
Ob neprijetnih situacijah je zelo lahko s prstom pokazati na drugega. Toda, če dobro pogledate, vidite, da trije prsti kažejo nazaj proti vam. Morda si nismo namerno izbrali položaja, odziv je pa neizogibno naš.
4. Ne oklepajmo se napake samo zato, ker smo jo delali dolgo časa.
Naj vam predstavim Janija (ime je ponovno izmišljeno, da zaščitim njegovo identiteto). Jani je bil v dolgoletni zvezi s partnerko, ki je imela sina iz prejšnje zveze. Z njim se je super razumel in partnerko je leta prepričeval, naj imata še enega otroka skupaj. Ni popustila, ker si tega ni želela. Odnos se je vidno krhal in šel počasi po gobe, dokler tega ni sprevidela ona in odšla sama.
Naj za trenutek vskočim z razlago zanimivega pojma iz ekonomije, ki na prvi pogled nima ničesar skupnega z opisano situacijo (dejansko pa ogromno). Govorim o oportunitetnih stroških ali stroških alternativne izbire. To so stroški, ki obstajajo izključno v trenutku izbire in opisujejo vrednost, ki jo izgubimo, ker se za določeno možnost ne odločimo. Primer: imamo 100 evrov in se odločamo, kako bi jih porabili. Razmišljamo o nakupu nove obleke ali izletu. Če se odločimo za obleko, je naš oportunitetni strošek 100 evrov, ki jih nismo porabili za uživanje na izletu. V Janijevem primeru lahko rečemo, da je bil oportunitetni strošek v danem trenutku morebitno število let, ki bi jih lahko posvetil novi partnerki z enakimi življenjskimi cilji namesto obstoječi partnerki, s katero sta se v nazorih zelo očitno razhajala. Če bi resno tehtal odhod, bi bil oportunitetni strošek število let, ki bi jih še preživel z obstoječo partnerko in možnost, da bi z njo imel otroka. Pozor: oportunitetni strošek NI že vloženi čas. To NI dosedanji trud in investicija v odnos s sinom partnerke. Ekonomija je tu jasna (in zelo ‘zen’): kar je preteklo, že vloženo, je, po domače povedano, izgubljeno. Meri se izguba od tega trenutka dalje. Pa še to je zanimivo: oportunitetni stroški obstajajo le v trenutku izbire. Ko je ta opravljena, jih podjetje ne sme več imeti za strošek. Si lahko predstavljate kaj bolj novodobno duhovnega od tega? Izpusti preteklost, saj ni več pomembna, svojo izbiro – za obstoječe stanje ali spremembo – opredeli glede na sedanji trenutek in načrtuj prihodnost. Ko si izbral, drugo možnost pozabi. Ni je več. Živi zdaj, pravi ekonomija. In ta nasvet je dobro sprejeti.
Če se vrnemo k Janiju: imel je srečo. Nekdanja partnerka je smiselno presodila oportunitetne stroške in se odločila za odhod ter mu tako (čeprav tega sprva ni vedel) pustila prostor, da si je – nedolgo zatem – ustvaril novo partnersko zvezo, v kateri se je rodil težko pričakovani otroček. Konec dober, vse dobro. Upam, da ne razmišlja več o preteklosti in je zamero morda (ali pa še bo) pretvoril v spoznanje, da je bila to sprememba, ki si je ni upal izbrati, a je bila najboljša rešitev zanj.
5. Ko sprememb ni in ni, smo najbrž razlog mi.
Nekateri izmed nas smo v situaciji, ko želene spremembe ni. Življenje je zastalo in namesto, da uživamo v njem, čakamo, da se bo kaj zgodilo. V službi stagniramo, a boljše možnosti ne vidimo. Partnerja ni na vidiku. Otroci nas spravljajo v obup. Mi pa čakamo.
Je težko? Je, seveda. Poganjanje hrčkovega kolesa, ne glede na to, ali vemo, da se vrtimo na mestu, ali ne, nas zbega in povzroča frustracije ter stisko. Kako, ni sprememb? Pa tako se trudimo!
Pogled iz drugega zornega kota ponudi rešitev: če želiš nekaj, česar nikoli nisi imel, moraš biti pripravljen storiti nekaj, česar nikoli nisi storil. Če hočeš, da se enačba spremeni na desni, moraš na levi vnesti nekaj novega. Z enakim vprašanjem v enaki situaciji odgovor ne bo nič kaj drugačen.
Potrebujemo torej spoznanje, da naš način morda ni pravi. To načeloma prinese tudi ugotovitev, da smo mi tisti faktor, ki situacijo držimo na mestu. In ker sedaj že vemo, da lahko spremenimo le sebe – kaj naj storimo?
Angleži pravijo: ne trpi v tišini. Partner, prijatelji, družina, strokovnjaki, marsikdo ima izkušnjo in znanje, ki ga je pripravljen deliti ter idejo, ki jo je vredno poskusiti. Če se odpremo, ugotovimo, da nismo sami. Najbrž bo ta ideja kaj, kar nas bo prisililo stopiti izven svoje cone udobja in jo tako razširiti. To lahko pomeni pretehtati svoje prednosti in napisati nov življenjepis ter ga morda tudi odposlati. Lahko pa pomeni tudi nedejavnost, umik, sploh v primeru iluzije nadzora. Pustimo, naj bo otrok odgovoren in sam popravi enico. Ne trudimo se za podaljšanje pogodbe za določen čas v službi, ki nam povzroča stres in slabša zdravje. Vdih. Še sem tu. Izdih. Ni se vse podrlo.
Kaj pa, ko ne moremo spremeniti razmer v svojem življenju? Saj ne gre vse tako zlahka!
Morda. A kot smo rekli, marsikaj lahko naredimo in tako spremenimo sebe, razmere pa to, hočeš nočeš, začnejo odražati. Majhne spremembe in izletki iz cone udobja bodo zagotovili, da bo naše življenje bolj pestro in polno, bolj veselo, bolj igrivo, mirnejše. Več bo nasmehov in olajšanja. In celo večje spremembe bodo postale izziv, tudi veselje, ne več težava. Preverjeno.
