24.11.2017
Sokol in metulj. Na videz popolnoma različni živali, a imata pomembno skupno točko, ki marsikomu izmed nas predstavlja strah in trepet: sta izjemna mojstra v spopadanju s spremembami. Kako torej gledamo na spremembe? Kaj lahko naredimo, da jih bomo lahko sprejeli kot svetle točke preobrata v življenju (ter jih tudi ustvarjali)?
Sokol ni velik, ni impozanten, nima pisanih peres in ne žgoli v naše veselje. A je ni živali, ki bi bila bolj okretna, hitrejša pri odkrivanju premikov na tleh in priložnosti ter bolj spretna v odzivih. Sokol lahko relativno lagodno leti v izbrano smer, a ima oči vedno konkretno odprte. Ko opazi premik, se odzove hipno. Celota govori, sokol posluša. Obrne se tudi za 180 stopinj ter bliskovito ujame plen. Svoje danosti s pridom uporablja in izkoristi priložnosti, naravno in smelo se odziva na svoje okolje, s spreminjanjem leta pa priložnost tudi ustvarja. (Dvomim, da se ob neuspehu usede na bližnjo skalo in ‘zatravmira’: »Nisem ujel miškee!! Sosed iz spodnjega gnezda jo pa vedno! Kaka zguba sem. To ni pravično!« Če bi že šel v smer razmišljanja, si bolj predstavljam nekaj v stilu: »Eh, pobegnila je. U, glej, tam je pa podgana! Gremo, akcija!«)
Metulj deluje kot druga skrajnost. Lahko je izjemno lep, definitivno je bolj počasne sorte. Plenilec? Ne. Z gotovostjo lahko rečemo, da je kar lahek plen. Fascinira me pa njegova sposobnost preobrazbe. Iz jajčeca, ki ga izleže odrasel metulj, se razvije gosenica. Ko je čas, se zabubi in v tej fazi se zgodi magija. Gosenica doživi popolno metamorfozo: prebavi samo sebe (ja, saj vem) in iz te ‘juhe’ DNK nastanejo organi metulja. Ko je zrel za to, se metulj dobesedno pregrize ven skozi bubo. Na ta način razvije moč ter zato kasneje prekrvavi krila. Če bi mu ‘pomagali’ od zunaj in bubo prerezali, bi dobili metulja, ki počasi stopica in nikoli ne more razviti kril ter vzleteti. Sprememba, ki bi se zgodila od zunaj, bi pomenila katastrofo. Sprememba od znotraj, oziroma naraven odziv nanjo, pa pomeni razvoj v nekaj nepopisno lepega in presenetljivo močnega.
Človek ima ob spremembi strah pred bolečino in razočaranjem. Ali metulja sprememba boli? Ne vem, noben mi še ni povedal. Sklepam pa, da je zanj sprememba naravna, da ga vanjo potegne instinkt. Pri ljudeh je drugače. Imamo um ter intelekt, ki ju s pridom uporabljamo – včasih tudi za to, da se navdamo s strahom. Predvsem, če ne vemo, kaj nas čaka. Prizor, zastor se dvigne: sprememba. Uff! Ne, hvala. Ne vem, kaj bo. Izvoli, jaz grem pod odejo. Spremembe so boleče in negativne.
Izzivam vas. Če po naslednjem primeru na spremembo ne boste drugače gledali, vam plačam kafe. Torej: kaj pa, če spremembo vidimo kot pot napredka, ki ima pred seboj namen oz. cilj, čeprav ga (še) ne poznamo?
Predstavljate si nosečnico. Tisto žarečo, z nasmehom, ki kljub oteklim nogam in kaki striji veselo pričakuje dan D. Zdaj si pa predstavljate, da nosečnica ne ve, kaj je namen sprememb, ki se ji dogajajo v telesu. Predstavljajte si, da se ji ne sanja, da je poanta v tem, da se bo po devetih mesecih iz nje rodilo malo človeško bitje. Mesec dni ji je slabo, bruha, če povoha ribo, obupuje, ker ne ve, kaj ji je. Potem se zredi, razpoloženje se ji spremeni nekje petinštiridesetkrat na dan. Skrbi jo. In po približno devetih mesecih naredi doma poplavo ter doživlja take bolečine, da misli, da bo umrla. Res verjame, da bo.
Odvzemite namen: katastrofa. Dodajte namen: ja. Boli. Ampak vidim cilj. Vem, da se ne morem izogniti in da bo vse ok. Sprememba torej ni proces, ki je namen samemu sebi, ampak ima namen, nekaj prinese. (Mamica iz prejšnjega odstavka bi najbrž rekla, da je razen neprespanih noči in nekaj zmede prinesla nekaj izjemnega.)
Dobro je, da cilj uvidimo, če je mogoče. Včasih žal ne gre. Ne vemo, kam nas pelje, zakaj smo izgubili tisti posel (pozneje bomo spoznali, da ga je nadomestil novi, odšla pa je tesnoba), pojma nimamo, zakaj si je šef izmislil spremembo protokola (kasneje bomo sprevideli, da je tako prinesel več dobička in je s tem podjetje uspešnejše, pa še mi smo se izkazali s predlogi). A poskusimo zaupati, da bomo nekoč uvideli. Da smisel nekje je. Da je življenje vredno živeti takega, kot ga imamo. Ne le kljub spremembam, ampak tudi zaradi njih. (Če ne, pa vedno lahko kaj spremenimo.)
