5.2.2020
Ta nasvet sem nazadnje dobila, ko sem bila pri zdravniku. In mi je bil všeč. Čuvaj se. Pazi nase. Poskrbi zase – tako, da ti bo dobro.
Vem, da je to nasvet, ki ga marsikdo rad da, pa ne upošteva. Že nekoč sem zapisala: upoštevaj svoj lasten nasvet, ni namenjen le drugim. A to ni vedno in vsem tako enostavno. Učimo se pač. Sebe najtežje objektivno vidimo.
Kaj torej počnemo?
Dobimo vročino, pa je ne odležimo – ker nas daje slaba vest, da ne delamo; ker nam je dolgčas (oz. težko biti sam in v mirovanju). Jemo napačno hrano oz. poskušamo prihraniti, po drugi strani pa drugim, a tudi sebi, kupujemo nepotrebne stvari. Ne privoščimo si sprostitve. Ne privoščimo si počitka. Ne privoščimo si truda, da bi dosegli, kar nas veseli, navdušuje, žene – ker »itak nima smisla«. Ne privoščimo si iskrenega poguma brez izgovorov. Ne privoščimo si iskrenega strahu – in podpore. Ne privoščimo si varnega sproščanja čustev, iskrenosti, ljubezni – to usmerjamo proti drugim, a se ne zavedamo, da ne moremo dati, če sami nimamo. Ne moremo dobro dati, če ne damo iz viška. Sploh otrokom. Ti se učijo tako, da opazujejo zgled. In če jim zgaran, živčen starš s slabo vestjo privošči vse dobro, bomo v prihodnosti dobili odraslega, ki mu nič ne manjka, a je zgaran, živčen in s slabo vestjo.
»Saj vse to vem ...«
Brez zamere, to nič ne pomeni, dokler tega ne živiš. Do tedaj je le način, kako ustaviš tok informacij. Narediš zid. Ker pač že vse veš. Pa je res tako? Seveda ne. Naj ti ne bo težko priznati si, da marsičesa ne veš. S tem ni popolnoma nič narobe. Vsi se učimo in marsikdaj, marsikaj se ne usede, dokler nismo pripravljeni. Do tedaj pa pustimo obrambne zidove ob strani, ali pa, če ne gre, si priznajmo, da obrambni zidovi so. Ta trenutek je tako. Tudi to je čisto ok. Z odprtostjo, brez zanikanja smo bolj dovzetni za dobro. Ne zaprimo se vase.
Torej, dragi moji, čuvajte se. Poskrbite zase, za svoje telo, um, srce, dušo. Najprej zase. Brez slabe vesti. In potem iz viška dajte naprej. Tudi sebi.
