7.11.2019
Nepredelana čustvena, družinska in druga bremena staršev se prenesejo na otroke, o tem sem že večkrat pisala. Vaše stiske, s katerimi se ne želite soočiti, pa lahko otrok tudi odzrcali.
Vem za primer, ko sta starša dveh malih otrok k starim staršem vedno odhajala na obisk zaskrbljena, ker stara starša nista upoštevala njunih vodil glede prehrane hčerke, ki je bila preobčutljiva na določena živila. Zato se kasneje pogosto ni dobro počutila, a si starša zaradi ljubega miru nista upala preveč težiti. Sta bila pa pošteno jezna in sta se na samem tudi o tem pogovarjala, občutke na licu mesta pa pač potlačila. Nakar se je enkrat sredi obiska zgodilo, da je sin (ki ni nikoli prisostvoval pogovorom staršev!) enostavno nadrl stara starša, kaj se gresta, da škodita njegovi sestri s tako hrano, če nič ne razmišljata itd. Ob koncu izbruha so ga vprašali, od kod to. Odgovoril je: "Ne vem, zakaj sem to naredil." Zgodilo se je po principu 'iz bolj polne posode se prelije v manj polno': potlačene, a še kako prisotne občutke oz. breme staršev je prevzel sin, jih odzrcalil in dobesedno vrgel v obraz starim staršem - naredil je to, česar si starša nista upala. To je zanj seveda naporno in škodljivo. Spomnim se, da sem tedaj mami rekla, naj ne odlašata in se pogovorita z dedkom in babico. Iskrenost (seveda na konstruktiven način) in prenehanje s potlačevanjem sta tu ključna.
Kaj pa na primer otrok, ki v šoli nima popolnoma nobene težave, pa kar naenkrat noče več tja in je vsako jutro jok in stok, travma, na videz brez razloga? Možno je seveda vse, a za ta primer vem, da ima sicer ljubeč oče skrajno naporno in odgovorno službo, ki zahteva svoj davek in vedno res komaj čaka na kak prost trenutek med vikendi in počitnicami. Vredno je premisleka, kaj je v ozadju.
Ko otroci zrcalijo bremena staršev, sami ne vedo, da to počnejo, le naporno jim je, saj nosijo bremena, ki pravzaprav niso njihova, so pa preko staršev povezani z njimi. Sočutno in pravično je, da jim tega ne nakopljemo. Kako? Soočimo se z lastnimi bremeni. Ne potlačujmo težavnih situacij, češ, saj bo že. Verjemimo zdravniku, ki pove, da za to pa to bolečino ni fizičnega vzroka (poiščimo ga globlje!). Poglejmo resnici v oči, če otrok ponavlja, uporablja, doživlja naše vedenje, besede, čustva. Pa tudi, če je občutljiv ali se obnaša nerazumno - ne mirimo ga kar avtomatsko, pogosto namreč čuti breme, ki so ga starši potlačili. Poglejmo, če se kaj skriva za tem.
Naredimo vse, kar zmoremo. Zase in za svoje otroke.
