31.8.2019

KAKO POGOSTO PODLEŽEŠ STRAHU IN SI RAZLOŽIŠ, DA "JE ŽE TAKO PRAV" IN "VSE JE TAKO, KOT MORA BITI"?

(Pustimo to, da je to v večini primerov najbolj pogost t. i. duhovni izgovor. Resda ne vedno. Ampak ...)

"MILIJON DVOMOV IMAM"

Predvčerajšnjim se pogovarjam s stranko, ki so naju skupaj pripeljale prave okoliščine. Na-ključ-je. Ona ve, da je na razpotju. Čuti, naj nekaj konkretnega ukrene (postavitev) in se odloči.

Dan zatem: strah. Vprašanja. Obrne se name in vem, čutim, da je ne smem ujčkati. Da ji to ne pomaga in le daje pomen strahu. Odgovorim na vsa vprašanja, strahove ter 'umotvore' pa primerjam z mušicami na vetrobranskem steklu. Zaradi njih ne nehaš voziti, ne? Obrišeš jih. Če je izjemoma hudo, se za trenutek ustaviš. Ampak le to. Ne odpoveš potovanja.

RES "NI PRAVI ČAS"?

Vse prevečkrat si zaradi strahu razložimo, da "ni pravi čas". Navadno ni ravno tako. Nepravi čas ne potegne za seboj strahu, temveč strah povzroči, da čas za nas ni pravi, ker nam je težko. Ta trenutek nismo pripravljeni. In to je čisto ok. Se zgodi. A vedeti moramo, da okoliščine niso zunanje. Priznajmo si. In ko vidimo, da je čustvo naše, bomo, ko nam bo dovolj, morda pripravljeni kaj narediti.

STRAH KOT TEST, NE ZNAK

Strah si pogosto postavimo kot oviro do nečesa. Če si razložimo, da je to znak, bomo odnehali. V glavnem je pa to test. Ja, strah te je. Če veš, kam te vleče, pač greš, ne? Veš, zakaj. In to te motivira. (Strah te je nove službe - še vedno si prvi dan ob uri tam, ne? Zavedaš se, da je nagrada večja od strahu.) In pogosto je pričakovanje edino strašno in potem steče.

STRAH ALI VZNEMIRJENOST?

Poznaš razliko med tem, kako se na telesu kažeta strah in vznemirjenost? Ni je. Oba povzročata razbijanje srca, potenje, nemir, tudi slabost. Razlika je le v odnosu. Strah te je, če dojemaš negativno. Vznemirjen si, če pozitivno. Si torej 100 %, da te je res strah?

PREŽIVI TISTI VOLK, KI GA HRANIŠ

Moja stranka se je pomirila, "nacentrirala" in prišla do spoznanja, da strah hromi in da ga je včasih treba enostavno manj "šmirglat". In ve, da jo čaka nekaj izjemnega.

"STRAH JE KR NEKI, 2014 edition"

Slika je pa izpred nekaj let, ko sem se odločila iti z glavo skozi zid in se spopasti s strahom, ki sem ga imela vse življenje. Klicala sem. Šla sem. In ugotovila, da zid ni tako strašen. Rozi mi je pokazala, da sem v glavi imela vglavnem predsodke. ("Grdi so." Ne, lepe barve je. "Nemirni so in ko hodijo po tebi, je grozno." Še manj se ji je dalo v vročini kot nam. Čisto pri miru je bila.) Začetni odpor sem premagala in res mi ni bilo hudega. Kasneje sem jo stežka predala naslednjemu.

"JA, AMPAK (JAZ PA RES)..."

Si že tu? "Pri meni je drugače. Glej jo s tem pajkom. Mene je RES strah." Tudi mene je bilo. "Ja, seveda bi bilo to, recimo postavitev, super zame. A DRUGIM gre lažje, JAZ res ne morem." Mogoče potrebuješ le pravo vodstvo in spodbudo. Nismo sami, zato živimo v skupnosti. Obrni se na koga. Poišči pomoč. Če meniš, da sem ta nekdo jaz, tudi name.

Sicer ti pa želim dosti več vznemirjenosti kot strahu. Saj veš: zdi se strašno, na koncu si pa na vrhu sveta in si rečeš: "Pa saj sploh ni bilo hudo!"