24.12.2019
Obsedenost z delom ali dejavnostjo oz. nezmožnost sedeti in ne početi ničesar (le družiti se ali sproščati, tudi sami) je lahko zelo škodljiva. Ne le, ker je to lahko beg od samega sebe, od čustev, od odnosov in resničnosti. Vsilimo jo lahko tudi potomcem, saj z delom oz. ubogljivostjo pogojujemo pozornost oz. potrditev - predvsem podzavestno.
Ima pa še globljo implikacijo. Kaže lahko na naš odnos do otroštva - na splošno, svojega in drugih. Otroštvo je namreč obdobje, ko še ne moremo in ne znamo biti produktivni, niti ni temu namenjeno. Vzorec obsedenosti z delom v družini samo 'čaka', da otrok postane produktiven, saj ne sprejema otroštva takega, kot je: obdobje prejemanja, ne dajanja. (V preteklosti marsikdo otroštva ni mogel normalno živeti, čim je bil fizicno sposoben delati, tudi, če je bil star 7 let, je moral, nihče se ni oziral na čustveno dozorevanje.) Tako vzorec, ki se kaže skozi starše in skrbnike, pogojuje lastno vrednost otroka, predvsem podzavestno: ljubezen ni brezpogojna, zanjo je treba delati (beri: zadovoljevati navodila in potrebe drugih). Ce ne delaš, nisi aktiven, nisi vreden ničesar. Tako ustvarjamo deloholike, obsedene z dejavnostjo, krožki, aktivnostmi in kasneje delom. Ljudi, ki se ne znajo sprostiti (in tega dovoliti drugim), ljudi, ki jim le dejavnost in uspeh predstavljata potrditev.
Otroštvo je in mora biti obdobje odraščanja in postopnega prevzemanja odgovornosti, predvsem pa igre, odkrivanja, spoznavanja in ogromno ljubezni. Ljubezen, namreč, nam pripada le zato, ker smo. Ničesar ni treba početi zanjo. Ni treba biti produktiven, ni treba ugajati. V zdravem otroštvu prejemamo brezpogojno ljubezen. Otroškost je nujno ohraniti tudi, ko že odrastemo. Pomeni sposobnost prejemanja, sposobnost igranja, sposobnost biti radosten in spontan, sposobnost iskreno čustvovati.
Ne pozabimo, da ne moremo dati, česar nimamo. Če damo iz pomanjkanja, strahu, da bodo naši otroci taki, kot smo mi ali drugi predniki, jih le povabimo v našo mrežo. Začnimo torej pri sebi. Dajmo sebi. Ja, morda bo težko usesti se in si reči, da si vreden ljubezni samo zato, ker si. Ampak tako je. Šele, ko brezpogojno damo sebi, lahko dajemo iskreno, iz viška, iz polnine.
Usedi se torej. Odvij obveze, potrgaj obliže. Odkrij stare rane. Dovoli si sprejeti proces. Dihaj. Jokaj, če pridejo solze. Tolci, če pride jeza. Nato pa sprejmi sebe. Takega, kot si. Brez potrebe po trudu, po dejavnosti, po ugajanju, po sodbi. Samo to, kar si. Sedi in bodi. Otrok v tebi bo zadihal. Sedi in bodi. Vredno je.
