28.2.2019
Pogosto se ljudje, zatopljeni v svojo zgodbo, oddaljimo od realnosti. Sama temu rečem, da si v loncu in ne vidiš ven - sploh, če si čez povezneš pokrov, 'ekonom lonec' je pa posebno stanje. Koliko od tega, kar dojemaš, je res? Koliko si objektiven in koliko ti bližina lastnega ogledala (in lastna projekcija) zamegli pogled? Verjameš vsaki svoji misli in jo vzameš za dejstvo, samo zato, ker se je porodila v tvoji glavi (no, o tem bi lahko debatirali)? Obstaja magična hitra rešitev, če si pripravljen nanjo: iskrenost ter odprtost in prava perspektiva. Predvsem svojim individualnim strankam, ki pridejo na osebno srečanje, pogosto položim na srce, naj si - ob tesnobnem (ali pa tudi lažno samozavestnem) občutku, da se ponovno zapirajo v svoj lonec in oddaljijo od celote - samo za sekundo rečejo: mogoče pa ni tako. Samo to. Za vse ideje, misli, prepričanja. Ne znam. "Mogoče pa ni tako." To nujno potrebujem. "Mogoče pa ni tako." Najboljši sem. "Mogoče pa ni tako." Sodelavec vse dela narobe. "Mogoče pa ni tako." Če je iskreno, te vrže iz lonca. Ven. Ni več varno in zaprto, je pa bolj resnično in svobodno.
Tudi odpiranje dojemanju, svetu, ljudem, celoti in to, kako reagirajo nate (ker reagirajo nate, bolj kot obratno) te vrže iz lonca in ti pokaže stvari drugače.
Skupaj smo del celote. In ta nam kaže našo in svojo lepoto in moč.
