16.1.2019
Danes sem imela opravka z nekaterimi ljudmi, ki - tako bi rekel moj oče - "gledajo le, kako ne bi". V mojem primeru so to bili ljudje, ki so prepričani, da si želijo spremembe in napredka - a za to niso pripravljeni ničesar narediti. Kaj to pomeni? Da si tega pravzaprav ne želijo (zavestno ali podzavestno, iz takega ali drugačnega razloga) in hitro najdejo izgovor, zakaj ne gre. "Saj ni mogoče, tega se ne da." "Predaleč je." "Energijo bi trošil za nekaj, pa vem, da mi ne bo uspelo, zato raje ne bom." "Nimam časa." In tako dalje.
Ne razumite me narobe. To, da ti je nekaj težko, da (ta trenutek še) ne zmoreš, da te je strah, da ne veš, kako bi se lotil, da se loviš, da se bojiš novega in neznanega, ker ti je staro (čeprav morda slabše) udobneje - včasih je pač tako. Se zgodi in je čisto življenjsko. Težava je, če si tega ne priznamo. Če hitro najdemo izgovor le zato, da zanikamo, da je odločitev v naših rokah in je ne zmoremo sprejeti, zato hitro pokažemo s prstom na nekaj ali nekoga. Kaj tako naredimo? Preložimo odgovornost in si vzamemo lastno moč.
Zakaj je ključno, da - vsaj in predvsem sebi - točno povemo, kaj je res. (Pomembno: ne govorim o negativizmu. Ostanite nevtralni, pri dejstvih, brez drame in obsojanja 😃) Zato, ker se tako ne slepimo, da nimamo vpliva in ostajamo v slabi koži ter polni izgovorov, ampak sprejmemo odgovornost zase. In to pomeni, da bomo nekoč, prej ali slej, nekaj naredili glede tega. (Najbrž tedaj, ko bomo pripravljeni iti iz cone udobja.) Poiskali bomo rešitev ali pomoč. Začeli bomo in tudi vztrajali. Do takrat pa bodimo iskreni. "Ne zmorem še." "Strah me je narediti korak." To je dosti, dosti bolje, bolj iskreno in resnično, kot pa kazanje s prstom na nekaj ali nekoga in ponavljanje stare zgodbe.
Vsem vam želim dosti poguma in iskrenosti.
