26.11.2018
Po pogovoru z udeleženko na delavnici malo razmišljam in ugotavljam, kako veliko ljudi je mnenja, da lahko težave v odnosu z nekom rešimo le direktno - s to osebo. Da ji/mu moramo povedati, kar ji/mu gre in da se drugače ni možno razbremeniti - prepričani so v to oz. ne vidijo drugih opcij. Na srečo ni tako. Poglejmo si najprej, kako so sestavljena "moja čustva do nje/njega". Čigava so? Čustva so moja, spadajo k meni, z njimi delam jaz. Le smer oz. predmet čustev je druga oseba. To pomeni, da svoj del naredimo mi, ne glede na drugo osebo - največkrat je, ob zelo močnih čustvih, ki bruhajo iz nas, celo smiselno, da drugi ni prisoten. To lahko storimo s pomočjo nekoga drugega (prijatelja, terapevta, na delavnici itd.) ali sami. Ni torej pomembno, če se s 'predmetom' naših čustev (sprva) ni možno pogovoriti. Niti to ni bistveno, če je človek že umrl - naša čustva ne umrejo z njim/njo (saj so naša). Pa tudi to ni res, da moramo, ko nekdo odide, kar naenkrat pozabiti na vse po načelu 'o mrtvih vse dobro'. Osebi, ki je ni več, nikakor ne škodimo z odkritostjo do sebe. Sebi (ter svojim otrokom in drugim družinskim članom) pa s tem neizmerno koristimo. To je neke sorte naravni zakon čustev - kar je notri, mora ven. (Obratna smer vodi v potlačevanje in bolezen.) Na varen način naj gre, zase in za druge. A ven mora. (Ne v glavo. Ne v pretirano razpredanje, predalčkanje in razumevanje. Ne pod preprogo. Ven. Čimveč odkritosti, prave perspektive in prave smeri vam želim vsem .
