19.3.2020
Kar se dogaja ta trenutek, je odraz tako različnih vibracij, da je situacija konkretno nenavadna. Če si le dovoliš doživeti prisotno podporo, te čaka pot navznoter, mnogo lažja, kot običajno. Prinese lahko mir, prinese lahko tudi globoke procese in čiščenje - če si le dovoliš.
Ampak ... Pot večine, pot strahu je enostavnejša. Strahu je veliko, zato na površini žubori. Bombardiranje z novicami, konflikti, kritiziranje, sodbe, obsesivna dejavnost, sprenevedanje. Strah pač.
In ja, lahko vas zajame. Prižgete TV, začnete brati in komentirati po družbenih omrežjih. Se skupaj hudujete nad razmerami. In ostanete na površini. V strahu. Na norem vrtiljaku.
Lahko pa se odločite, da vam ni treba hraniti kolektivnega strahu tako, da ostajate na žuboreči površini. Lahko se odločite le - končno - sprejeti občutljivost, ranljivost, ki te dni, tedne prežema vse, ki čutimo, ki se zavedamo. Tisto, ki tanjša koprene običajnega prostora in časa in odpira pot svetlobi. Lahko dovolite ritmu časa in duši, da vam pokaže, kaj se dogaja, kaj se spreminja - na osebni in globalni ravni - in kam vodi pot. Navznoter. In vas ob tem spodbudi, da odložite tisto, kar naj odide: globoke strahove, potlačeno, bolečino. Tokrat zares, prostovoljno, zavestno. Ne skozi um. Na vseh nivojih. Vodi vas za roko skozi nove priložnosti, da tokrat na izzive reagirate drugače, zavestno, iskreno, polno. (In tudi poiščete pomoč ob tem. Procesi so globoki, transformativni in tudi naporni. Zato živimo v skupnosti. Oglasi se, če te pokliče.) Dovolj je bilo ponavljanja starega. Dovolj je vloge žrtve, ki kaže s prstom. Naj gre vaša pozonost tja, kjer je pomembno, ne tja, kjer je enostavno. V telo. V srce. In še onkraj. V globino. V smeri, kjer izgine mali jaz in se prebudi Življenje.
Premiki se dogajajo. Dovolite ritmu časa, da izzove premike tudi v vas. Priložnost je tu. Sprejmite jo, z vsem srcem.
Iz srca,
