27.2.2020
Od prvega dne ti povem in pokažem, kaj potrebujem. Le slišati me moraš. Slišati v vsem šumu in strahu novopečenih staršev. Slišati mene v množici nasvetov, ki jih dobiš - od drugih odraslih, ki razmišljajo o statistiki, povprečjih in pričakovanemu napredku, o drugih, ne o meni. Tu sem. Sliši me.
Včasih bom padel - tako ali drugače. Tako se učim. Hitro se poberem, če le čutim, da zmorem - pomagaj mi pri tem. Čutim tvojo napetost in razočaranje, nad menoj, nad seboj in tvoje neizpolnjene otroške (in zdaj starševske) želje - a ne vem, kaj bi s tem. Le čutim - težo in breme. Ko bi le ti lahko to izpustil in le bil ob meni, bi bil svet lepši in bolj barvit.
Ne potlačuj svojih čustev. Na varen in sočuten način, do sebe in drugih, jih doživi in izpusti. Tako se bom naučil tudi jaz. Učim se z zgledom, ne iz tvojih besed, ki nimajo podlage. Česar ne predelaš, ostane meni. Meje, ki jih ne postaviš drugim, kažejo, da si nisi pomemben - in v tak kalup potem zrastem tudi sam.
Ne uči me, kakšen naj postanem. Ti bodi najbolj pristna verzija sebe in tako bom kot popotnico dobil krila. Od tistega, ki me ljubi brezpogojno in svobodno. In to je vse, kar si lahko kadarkoli zaželim.
