30.9.2019
Kako pogosto slišimo tole? Kako pogosto sami to rečemo?
(Nekdanja) žrtev vzorcev, kot je pomanjkanje ljubezni, pogosto meni, da dela le dobro. In daje, daje, daje. (Pogojeno, seveda, a tega se velikokrat ne zaveda.) Tako veže ljudi nase. In včasih razmišlja, koliko da in kako ji nihče ni hvaležen. "Pa samo dobro hočem ... Zakaj bežijo od mene?"
Lahko pa tudi daje, daje, daje in se le čudi, zakaj ji na pot stopajo ljudje, ki jo izkoriščajo. Svoje vloge pri tem ne prepozna in zato širi dalje vzorec, ki se ga je priučila. Ne vidi, da je to, da dopuščas čustveno nasilje - tudi pasivno, nad seboj in drugimi - sodelovanje v njem. To, da se potomci utapljajo v istem vzorcu, gledajo isto obnašanje, mi pa se tega ne potrudimo prekiniti, je sodelovanje v čustvenem nasilju. (Postavitev je ena izmed metod, ki pri tovrstnih zadevah lahko pomaga.)
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, pravijo - in (družinskimi) vzorci.
Nekaj nasvetov zate:
1. Iskreno poglej vase. Res iskreno. Kako deluješ?
2. Otresi se miselnosti, da je prenašanje bremen in dajanje dobrosrčno. Cankarjeva Francka ni zgled zdrave vzgoje.
3. Nihče ti ni nič dolžan. Nikomur nisi nič dolžan (razen svojim mladoletnim otrokom oz. dokler se šolajo). To je v praksi izredno težko sprejeti. Delaj na tem.
4. Naj te ne bo sram. Vsem je kdaj težko, vsi smo ljudje. Ne zapri se.
5. Poišči pomoč. Vsi jo kdaj potrebujemo. Mentorja, iskrenega prijatelja, strokovnjaka.
6. Ne delaj nobenih uslug, ki niso v splošno dobro - tudi tvoje. Ni tvoja naloga, da bi se vsem prikupil. Kdor te ima iskreno rad, te bo imel rad še dalje. Ostalim zaželi srečno pot.
7. Poskrbi najprej zase. Poskrbi. Najprej. Zase. (Dolgoročno) ne gre drugače. To je dobro. To je prav.
8. Dopusti tudi vsem ostalim, da tako živijo.
