13.11.2019
Zanimiva tema je, koliko privoščimo drugim, sploh v domačih logih in ob pregovorih o sosedovi kravi. Zakaj je tako? Kako lahko to premagamo? Se še vrnem k temu, a za 'intermezzo' naj opišem primer sodelovanja, predanosti, dobrohotnosti, ki se je zgodil včeraj in popolno ilustrira to, k čemur lahko stremimo.
Včerajšnja izkušnja
Včeraj je k meni prišla stranka, poslala jo je pa gospa, ki se v bistvu ukvarja s podobnimi zadevami kot jaz. Stranka si ni čisto predstavljala, kam gre in kaj gre počet - enostavno je zaupala svoji mentorici. "Rekla je, naj grem k tebi, pomagala mi je pripraviti nekaj vprašanj in tu sem." Kaj je s tem mentorica pokazala? Da sploh ne razmišlja o tem, čigav uspeh je pomemben - kvečjemu uspeh in dobro stranke! In zato je prepoznala, kje lahko vskočim jaz in seveda pripravljenost stranke ter mi predala štafeto. Tako se to dela. In za to je potrebna zdrava samozavest in zavedanje o tem, kaj je pomembno in kaj ni ter kaj je delovanje v višje dobro. Osebnost se enostavno umakne in prepusti inteligenci, da naredi svoje. Napredek je pomemben. Katera celica v telesu ga doseže, ni pomembno, če se zaveda, da je del telesa in da bomo tako ali drugače korist imeli vsi.
Nisi osamljena celica, del telesa si
Tudi sama sem že velikokrat koga priporočila, tudi 'na svojo škodo', ko sem začutila, da je najbolje, da gre oseba drugam, ker je v tistem trenutku potrebovala nekaj drugega. Prav tako z veseljem prepoznam vrednost dela drugih, ki jih poznam in jim zaupam (tudi branila sem že delo koga pred kakim negativnim komentarjem). In z nekaterimi smo si, če gledamo iz tega stališča, konkurenca. A obstajajo razlogi, zakaj se kaj zgodi, ki so mnogo pomembnejši od tega. Ni tako pomembna posamezna celica, kot je pomembno telo. Nismo osamljene celice, ki tekmujejo za resurse. Del istega telesa smo. Damo in prejmemo. A to je treba spoznati v praksi.
Kaj nas ovira pri tem, da bi drugim privoščili uspeh?
Nesamozavest. Strah. "Če drugi dobi oz. ima, bo zame (in vse moje) premalo." "Če dam/priporočim, bo zame zmanjkalo." A to je res le, če daš/deluješ s strahom, življenje ti ga takoj odzrcali nazaj. Kaj pa, če ne? Če deluješ za (višje) dobro, iz dobrohotnosti, iz ljubezni? Saj poznaš občutek. Zgodi se čista magija. Dobro se množi.
Če ti je težko, zaupaj komu, prosi za pomoč. Začetna negotovost potrebuje besede, poglede, objeme, ki jo zalivajo in ji pomagajo zrasti v višino in pognati korenine, da se prelevi v zdravo samozavest, prežeto s svetlobo in da nadaljuje z rastjo. Preizkušeno!
Na koncu še zahvala. Vsem tistim, ki tako delujejo, dajejo, priporočajo. Posebna omemba pa gre tistim, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo z osebno rastjo in duhovnostjo (no, pa seveda tudi z mojim primarnim področjem, poučevanjem, angleščino in poslovno komunikacijo) in s tem, ko mene priporočijo svojim, izkažejo izjemno zaupanje in dajo zgled, kako je, če deluješ v najvišje dobro. Veste, kdo ste.
