10.12.2020
Online individualna postavitev. Žena mu je priporočila, pa se je odločil, ne. Gospod srednjih let, z družino, samostojen, delaven, odgovoren. Navduši ga električna kitara v kotu (možev Telecaster) in na ta račun malo poklepetava o glasbi. Potem pa začneva.
Najprej imava pogovor, podam intuitivne uvide glede družine – tiste, v katero se je rodil in tiste, ki jo je ustvaril. Vse potrdi in vidim, da se je začel odpirati, zaupati. Nato mu pojasnim, kako bo potekal osrednji del postavitve. Sprejme in tudi kaj pokomentira, vidim, da se zaveda svoje odgovornosti, tudi vzorcev. Nakar dobim močan uvid glede njega in mu pojasnim. 50 let prezgodaj se je rodil! V sebi ima veliko energije, veliko sposobnosti čutenja in subtilnosti, a je to moral zatreti. Tako so ga naučili. Ni bilo objemov. Ni bilo pohval. Ata je bil zadovoljen, če mu je dal mir, mama pa, če je odgovorno delal. To je bilo to. Dandanes bi pa veselo skakal po razredu, učiteljica bi ga 'lovila', igral bi se, nič ne bi bilo narobe, če ne bi samo pisal, samo sedel, samo garal. Rekli bi, da ima motnjo pozornosti, podprli bi ga in to bi bilo to. Dobil bi objeme, dobil bi podporo. Mami bi lahko tudi jokal v naročju, na očeta bi od veselja skočil iz zasede, ko bi prišel domov. Ukvarjal bi s lahko s stvarmi, ki jih ima rad. Drugače bi bilo. Dandanes. Včasih pa ni bilo tako. Žal. In zato je marsikdo čustva zaprl, zatrl, začel bežati od njih. Tudi on.
In greva v akcijo. Spodbudim ga, naj ob vsem, kar predelam jaz in informacijah, ki mu jih podam, tudi on začuti, če le gre in kolikor lahko – tako, da mu bo v redu. In me sliši. Potopim se v primarno družino, k očetu, mami, prednikom in predelujem. Pa v ustvarjeno družino, odnos z njimi. In spremlja ter pokomentira, da čuti. Greva v globino, greva v dogodke, v vzorce, potlačena čustva. Odkrivam in predelujem predniške vzorce in on jih prepozna tudi pri sebi. Vidim, da čuti in ga spodbudim, da izpusti na plano. In sliši, se prepusti.
Vidim ga. Zdaj vidim tistega dečka s potencialom, dečka, čigar čustva so nekoč zatrli in ga naučili, naj od njih pobegne. Vidim ga, kako sije skozi njegove oči. Vidim, kako gre skozi vsaka vrata, naprej, navznoter. Prepozna, sprejme vrednost vsakega čustva, s čudenjem in radostjo, da je mogoče, da zmore. Sprejme preboj, sprejme razbremenitev, sprejme podporo svetlobnih staršev, njihov objem. Začuti svetlobni zaščitni zid, ki mu zdaj daje moč, da se upre predniškim vzorcem. In čuti.
Zahvali se. Pove, da ne more verjeti, da je možno – da zdaj res čuti. Vse čuti, vso razbremenitev, radost, vse telo. Dušo čuti.
Prepričana sem, da bo njegova družina danes slišala, kako jih ima iskreno rad. Ni dvoma.
