15.12.2020
Starši gredo ob družinskih tragedijah skozi pekel. Vedno so šli. Nesreče, smrti, sploh malih otrok, težke bolezni, revščina, tegobe. A včasih si starši niso dovolili ali želeli čustvovati. Pretežko je bilo in so raje potlačili. Prav tako niso dovolili čustvovati in žalovati svojim otrokom. Zato zdaj marsikdo, predvsem iz srednje ali starejše generacije, trpi. Postavljalka, ki je v otroštvu med drugim izgubila dva mlajša sorojenca, ni smela čustvovati, žalovati, spraševati, govoriti o njiju. Niso ji dovolili, ker je bilo za starša prenaporno, saj sta sama potlačevala. Najbrž se pa nista se zavedala, da vzgajata čustveno podhranjenega otroka, ki trpi in še zdaj, po nekaj desetletjih, ne joče, niti na pogrebih. Na postavitvi sem predelala vzorce in energijsko odprla vrata, da sva izrazili vso žalost, hrepenenje in ljubezen.
Razbremenili sva srce. Čas je bil. Čas, da umrla otročka ponovno dobita pravico, da se spregovori njuni imeni, da se ju zdaj odrasla sestrica spominja s ponosom in ljubeznijo, brez strahu, da bo kaznovana, da se mamino jezo, ki jo je hromila in jo še zdaj hromi, energijsko ustavi z odločno svetlobno mejo, da se prižge svečka, da se poklonimo življenju, da potolažimo in zmehčamo žalostno srce. In je zajokala. Končno. In srce je zdaj bolj mirno.
