19.3.2021
Močan dan je danes. Že zjutraj je bilo nekaj v zraku, kolektivna zavest je kot maternica doživljala krče in iz sebe iztiskala spomine, ki jih je želela osvoboditi. Že moj kratek stik s starejšo generacijo je vzpostavil stik, zato meditacija ni potekala po planu. Vrglo me je v povezavo. Čutila sem te krče, te spomine, ki niso moji in ki želijo na svetlobo, da se končno spočijejo, imajo možnost preobrazbe. Čutila sem breme starejših generacij, tistih, ki nikoli niso bile otroci. Tistih generacij, ki so bile lahko srečne, če so dobile hrano na mizo, saj ta ni bila samoumevna. To so bile generacije, kjer ni bilo samoumevno, da starša v bolnega otroka vložita vse, da se pozdravi, saj ju za vogalom čaka še šest zdravih, eden je pa še na poti. In čeprav se sliši zelo kruto, je to bila le običajna dilema v življenju mame in očeta tedaj: počakala sta, da vidita, kako bolezen poteka. Če bo otroka 'kmalu neslo', kot so nekoč rekli, se je mati v svoji otopelosti že poslovila, žalost potlačila, kamor je vedno potlačila vsa čustva, in se osredotočila na ostale otroke.
Tako mati kot oče in ostala družina so delali na tem, da bi bili otroci čimprej koristni. Da bi se čimprej kaj naučili, bili delavni in prispevali. Hrana ni zastonj, zemlja ni zastonj. Vse si je treba prislužiti. Otrok je strošek. Zato otroštvo ni bilo cenjeno. Ni bilo mogoče, da bi bilo to obdobje prejemanja, brezskrbnosti, spontanega učenja o svetu, igre. Marsikdo je moral od doma. In ko je šel, je vedel, da gre zato, ker je pogrešljiv, ker je dolžen, ker se mora odkupiti – zase, za svoje življenje. In je torej šel, služit. K tujim ljudem, ki so ga obravnavali kot delavca, ki niso varčevali s kaznijo. Igra je bila davno pozabljena.
Spomnim se postavitve družine, ki sem jo odvodila pred nekaj leti, kjer sem kanalizirala in sproščala trpljenje otroške duše (mame postavljalke in postavljalca) in v njenem imenu neutolažljivo jokala in kričala: »Ati me je dal! Ati me je dal!« Ni bilo hudo le to, da je morala oditi služit. Njeno malo zlomljeno srce je čutilo, da je ati njo izbral, da gre, med brati in sestrami, ona je bila pogrešljiva, nje ni potreboval ob sebi, nje ni imel dovolj rad. Ker ni bila dovolj dobra, seveda, si je razložila. In to je v sebi nosila vse življenje.
Otroštvo je sveto. Otroštvo je nedolžno, lepo, igrivo, ljubeznivo, vseobsegajoče obdobje prejemanja, rasti, učenja, varnosti. Mora biti obdobje brezpogojne ljubezni, toliko ljubezni, da napolni čašo in začne prekipevati in šele tedaj otrok lahko spontano, brezpogojno daruje – ljubezen, pozornost. Iz viška, ne iz pomanjkanja in strahu. In tako odraste v samozavestno osebo, ki bo podpirala in pomagala iz ljubezni, ne iz potrebe po priznanju in pozornosti.
Da to kot starši lahko uresničimo, je pomembno dvoje. Kot prvo, da se posvetimo svojemu notranjemu otroku. Če ignoriramo njega, njegove rane in darove, bomo svojemu rojenemu otroku vedno dajali to, kar potrebuje naš notranji otrok oz. mi. Tako ga bomo - prepričani, da mu dajemo vse - hkrati ignoririrali in razvadili ter ga vkalupljali v svoje vzorce. Kot drugo pa je nujno – nujno – da se poti navznoter, poti vase lotimo z največjim možnim sočutjem in odprtostjo. Pogosto obstanemo in tedaj poiščimo pomoč – terapevta, psihoterapevta, kogarkoli, ki mu zaupamo. Ni potrebe, da pot prehodimo sami. Zato živimo v skupnosti. Praznujmo otroštvo. Danes, ne jutri. Vzemimo si čas, ne odlašajmo. Dovolimo si stik z njim, tudi v odraslosti. Bodimo otroški, malo nori, spontani, brezskrbni. Bodimo hvaležni za otroštvo, ki smo ga imeli. (Če ga nismo, si trenutke otroštva podarimo zdaj. Za našega notranjega otroka nikoli ni prepozno, saj čaka na nas.) Dovolimo si doživeti brezpogojnost, prejemanje, prelivanje iz čaše – za nas in za druge. Saj si to zaslužimo. Pa še kako si zaslužimo! In tako bodo z nami v svetlobi praznovale vse generacije, ki so bile in še bodo.
Z ljubeznijo,
